21. 11. 2022 je na naši šoli potekalo predavanje Mihe Kramlija z naslovom ZASVOJENOST S TEHNOLOGIJO. Namenjeno je bilo staršem učencev od 1.–9. razreda. Sledi povzetek, ki ga je pripravila učiteljica naše šole Janja Čebulj.

Miha Kramli, priznan psihoterapevt in strokovnjak za kemične in nekemične odvisnosti, je  vodja Centra za zdravljenje odvisnosti v Novi Gorici. V okviru svoje zaposlitve v Ambulanti za odvisnosti v Zdravstvenem domu Nova Gorica se ukvarja predvsem z zasvojenostjo otrok in mladostnikov od interneta, socialnih omrežij in videoigric in jih obravnava kot bolezenska stanja.

Pri svojem delu opaža velik porast tovrstnih odvisnostih že pri najmlajših otrocih.

Predavatelj je govoril o nevarnosti modre svetlobe, ki jo oddaja prižgan monitor. Otrok postane vedno bolj odvisen od spremljanja dogajanja na telefonu, tablici, računalniku in če se ta pokvari, doživi velik čustven izbruh. Enako se dogaja odraslim in ob tem čutijo večjo čustveno stisko, kot če izgubijo ljubljeno osebo.

Opozoril je, kakšno grožnjo predstavlja prezgodnja in pretirana izpostavljenost zaslonom in nekontrolirana raba tehnologije v normalnem in vsestranskem razvoju otroka.

Miha Kramli je opozoril: »Pot v zasvojenost od digitalnih tehnologij se prične že v zibelki. Še nobena civilizacija ni posegla v zibelko. Naša je.«

Ko se otrok rodi, ima 100 milijard nevronov. In če naš otrok prva tri leta gleda risanke v nekem naravnem ritmu z naravnimi toni in naravnimi barvami, se nevroni povezujejo pa naravni poti. V kolikor pa gledajo risanke s cvilečimi glasovi, intenzivnimi barvami, hitrimi gibi, se nevroni povezujejo na hitrejši način, na intenziven način, zato je velika razlika med otrokom, ki odrašča v naravnem ritmu razvoja, in otrokom, ki odrašča na spediranem ritmu.

Po treh letih je z možgani tako kot v sadovnjaku. Odrežemo odvečne veje, da okrepimo obstoječe veje, da drevo dobro rodi. Tako po treh letih telo odvrže nepovezane nevrone, odvečne nevrone in ostanejo tisti nevroni, ki so se med seboj povezali. Če so se povezali na osnovi intenzivnega, histeričnega, bo tak otrok seveda v življenju veliko bolj razburljiv, kot tisti, ki je odraščal v nekem naravnem okolju, kjer ni bilo teh umetnih, intenzivnih spodbud.

Izrednega pomena  je, da starši ustvarimo higieno odnosa do nove tehnologije že od samega rojstva otroka, ker si otrokovi možgani zaslužijo, da se nevroni povezujejo na način, da bo otroku v življenju veliko lažje in da bo v življenju uspešen.

»Zasvojenost z novimi tehnologijami pride v hišo čisto potiho. Ko je opazna, pa je že zelo hudo,« pravi Miha Kramli.

Kot je povedal: »Od novih tehnologij bomo mi in naši otroci vedno bolj odvisni. Vsi skupaj si moramo ustvariti  novo kulturo do uporabe moderne tehnologije. Uporabljati pa jo moramo tako, da z njo ne postanemo zasvojeni.«

Povedal je, da v omenjenem centru med drugim obravnavajo tudi mladostnike, ki na leto preživijo več kot 3000 ur na socialnih omrežjih, YouTubu in pametnih telefonih, medtem, ko odrasli v službi letno v povprečju preživimo 2100 ur.

»Če imamo radi svoje otroke, jim tega preprosto ne smemo dovoliti.«

Ocenjuje, da je v Sloveniji trenutno med 2500 in 3000 mladih, ki so popolnoma nefunkcionalni zaradi pretirane in nepravilne uporabe sodobnih tehnologij ne morejo dokončati osnovne in srednje šole. 

Naši možgani se, kadar delamo s pomočjo pametnega telefona, tablice ali računalnika, organizirajo tako, da ob tem velikokrat začutimo utrujenost in naveličanost. »A delo s pomočjo nove tehnologije nas ne zasvoji.«

Ko pa uporabljamo pametni telefon, tablico, računalnik ali playstation za zabavo, se naši možgani organizirajo čisto drugače. Ne začutimo več utrujenosti in naveličanosti, ampak hočejo možgani vedno več intenzivnosti in tveganj.

V KAKŠNEM PORASTU JE NEKEMIČNA ZASVOJENOST?

Število iskateljev pomoči se veča skoraj tedensko.

Pravi, da obravnavajo tudi otroke, ki so stari eno leto. Če nimajo vključenega monitorčka, ne morejo jesti. Brez monitorja ne zmorejo take osnovne aktivnosti, kot je prehranjevanje, ki je temelj preživetja. Če starši nimajo veščin, znanja, imajo odprte monitorje, da bo otrok odpiral usta. Na tak način ga naučijo, da je aktivnost možna samo, če je prisoten zunanji dražljaj. Seveda so ti otroci kasneje kot mladostniki nefunkcionalni.

Zakaj to ni tako enostavno? 

Mnogo staršev se ne zaveda, kako nevarna je v resnici ta tehnologija. Si mislimo, da bomo otroku, če bo prišlo do zasvojenosti, telefon ali tablico preprosto vzeli. In bo težava rešena.

Navedel je primer, zakaj tablice ne moremo kar vzeti.

Gre za mladostnika, ki je bil na telefonih in igricah po deset ur na dan. Mladostniku je grozilo, da bo ponavljal razred, zato se je šola odzvala in poklicala starša, ki sta bila presenečena. 

In kaj sta naredila? Najprej sta mu vzela vso tehnologijo, vse, kar je imel.

In kaj se je zgodilo? Fant je v afektu, ker je začutil abstinenčno krizo, razbil je dnevno sobo. Ker mu starša nista vrnila telefona, se je fizično lotil še njiju. Na Centru za socialno delo so jih preusmerili na naš center. Prva stvar, ki sem jo fantu povedal, je bila, da se bomo že na prvem srečanju dogovorili za strukturo uporabe nove tehnologije, in če ne bo šlo, bo moral v stanovanjsko skupino ali terapevtsko skupnost. Fant je to dobro slišal in smo že na prvem srečanju prešli z deset na štiri ure. Zmanjšali smo za šest ur.

Zakaj nismo takoj čisto ukinili? Zaradi tega, ker ni fokus, da mu vzamemo, ampak da teh šest ur počne nekaj drugega. Tu je oče prevzel to vlogo in bil s sinom ves čas aktiven, kmalu smo zmanjšali na dve uri, kar je bil tudi cilj. Ni cilj, da popolnoma ukinemo tehnologijo. Cilj je, da je njena uporaba odgovorna in da vse ostale stvari v življenju funkcionirajo. 

Kako se je končalo s tem fantom?  Po osmih, devetih mesecih je nastal velik kaos. V puberteti se zgodi ena stvar, ki jo starši pogosto spregledamo. Ta mladostnik je začel v puberteti na neposrečen in neprimeren način izražati svoje zahteve, stališča in mnenja. Oče se je na to odzval z besedami, da je sin tako ali tako zguba, ker se mora z njim ves čas ukvarjati in tako dalje. Med njima je nastala vojna. Oče je, namesto da bi sina umiril, prilil bencin na ogenj.

Kaj se je zgodilo? Oče ni znal brati med vrsticami. To je puberteta. Oče mora z avtoriteto in lastno osebnostno močjo postaviti sinu mejo. Oče pa je namesto tega odreagiral kot sin – histerično, zapustil je vlogo očeta. Odzval se je z enakimi metodami kot sin: ko je v določenem trenutku izgubil moč, ni znal uveljaviti svoje očetovske vloge in končal je na nivoju najstnika. 

Zakaj se to zgodi? Po vsej verjetnosti zato, ker je oče v nekem svojemu obdobju zamrznil osebno rast in v določenih konfliktnih s svojim otrokom ni odreagiral kot odrasel, ampak kot najstnik. In sin je seveda moral od doma, domov pa se ne more vrniti, ker bo prišel v iste razmere. Ker mora istočasno tudi oče v svoji očetovski vlogi odrasti, da bo sinu lahko kos, ga umiril in mu pomagal. V puberteti je sin svoja stališča in zahteve izražal na neprimeren način, kar je za puberteto običajno. To se dogaja. Ne zato, ker bi ta sin očeta in mamo sovražil in ju ne bi imel rad, ampak ker je puberteta eno vihravo notranje dogajanje, da se mladostnik pač takrat tako obnaša. In tu ne gre za to, da bi moral kdo od staršev popustiti, ampak mora starš z zdravo avtoriteto otroka umiriti in se ne dati na isto raven histerije. Na tak način potem nastane vojna. In ko mi govorimo o zasvojenosti tega sina z novo tehnologijo, odkriješ tudi problem očeta.

Velikokrat smo starši nezreli in nismo kos starševski vlogi.

Na kaj bi opozorili starše? 

Danes dobimo na svetovnem spletu v enem dnevu toliko podatkov, kot so jih ljudje pred leti dobili v dveh letih. Možgani so morali narediti zaradi navala podatkov zaščito, ker ne morejo sprocesirati toliko podatkov. Zdaj imajo možgani zaščito, da sprocesirajo samo lahke in všečne podatke, ne pa zahtevnih.

Če imamo petletnika, ki je po več ur dnevno na svetovnem spletu in predvidevamo, da bo s tem nadaljeval do osemnajstega leta. Ko bo šel na faks, bo pogorel. Zakaj? Zaradi tega, ker so možgani sposobni predelati samo tisto, kar je lahko, kar je všečno. Zahtevnega pa ne. Nevrologi opozarjajo na pojav, da lahko pretirana uporaba nove tehnologije privede do tega, da človek izgubi sposobnost ambicioznosti, zagnanosti. Prevelika izpostavljenost novi tehnologiji dejansko povzroči, da se dajo možgani v obrambni mehanizem, ko morajo sprocesirati nekaj zahtevnega. 

Druga past so kriteriji na svetovnem spletu, ta sublimarna (prikrita) sporočila, na YouTubu, poslušanje glasbe in tako dalje. Na sublimalna sporočila običajno nismo pozorni, so pa pogostokrat kriteriji, npr. Jaz sem plešast, imam trebuh. Če grem na svetovni splet, mi bodo rekli: “Kramli, ti si grd.” Ker ne ustrezam tistim kriterijem. Ampak jaz si kljub temu zjutraj, ko se pogledam v ogledalo, rečem: “Dobro jutro, Miha.” Imamo pa veliko mladoletnih, ki si zjutraj ne zmorejo reči “dobro jutro”. Kriteriji, ki so jih dobili prek resničnostnih šovov, YouTuba, igranja vlog v virtualnem svetu … so zahtevni kriteriji in na njihovi osnovi človek pri sebi zagotovo odkrije hibe. 

Sporočajo mi: “Kramli, ti si grd.” Ampak, da bi vsaj tu ostali! Ponujajo mi celo rešitev. Povečaj si ustnice, dvigni si zadnjico, dodaj si polnila. Zanimivo je, da ko dekleta ali fantje to naredijo, niso zato nič bolj zadovoljni. Ker odkrijejo novo hibo. In hitro se znajdeš v začaranem krogu nekega spreminjanja in sledenja. V začaranem krogu lakote po tem, da bi ustrezal kriterijem, ki jih ne moreš nikoli uresničiti. Zato se posameznik vedno bolj zapira v svojo sobo, je vedno bolj zagrenjen, se začne rezati, pride do poskusov samomora in tako dalje …

Ti kriteriji so neizprosni, prihajajo z vseh strani. Potem so tu še razne vplivne osebe, ki reklamirajo različna dejanja, določene izdelke in dejansko obljubljajo, da bodo ljudje s temi izdelki in dejanji lepi, popolni, srečni in zadovoljni.  Pri tridesetih, štiridesetih letih pa človek ugotovi, da mu ni nobena od teh stvari zares pomagala in da se tisto, kar so obljubljali, ni uresničilo. In če se pritoži, dobi odgovor, da se ni dovolj trudil. Tako nastane polno teh notranjih ran, nezadovoljnih, vase pogreznjenih, izpraznjenih duš.

Svetovni splet lahko popolnoma dotolče samozavest in samopodobo. To je znanstveno dokazano. Starši moramo biti pozorni na to, da sooblikujemo in seveda v prvi in drugi triadi osnovne šole še odločamo, do katerih vsebin bo dostopal naš otrok. Kajti vsebine močno vplivajo na otroka in njegovo podobo o sebi. Tak odnos, kot ga ima moj otrok do nove tehnologije danes, tak bo čez deset let. Uporaba nove tehnologije oziroma način uporabe nove tehnologije namreč odloča o tem, kje bo pristal moj otrok čez 10, 15 let.  Pomembno je, da smo starši pri dekletih pozorni na socialna omrežja, pri fantih pa na igrice.

Primeri: Bil je primer, ko enajstletne punce niti ne zanima pametni telefon, ga ima le za klice. V trenutku, ko dobi aplikacijo Snap Chat, pa ne more več brez telefona. Po enem tednu jo je treba izbrisati, ker bi bila punca po novem zdaj tudi po več ur na dan na telefonu.

Imeli smo primer osemletne deklice, ki je bila med poletnimi počitnicami na Tik Toku tudi do šestih zjutraj. In je bila prek Tik Toka tudi zlorabljena. Grozljive fotografije, posnetki … To moraš videti, da si lahko predstavljaš. 

Potem je tu deček, ki ga ostale stvari ne zanimajo, bi bil pa rad ves čas na telefonu zaradi igric.

Starši naj otroke usmerjajo, dajejo znanje in opremo, kaj to je. Gre tudi za prostorsko omejitev teh tehnologij, ne samo za časovno. Mladostnik ne more imeti v sobi pametnega telefona, pa tablice, računalnika, ker starši ne vedo, kaj se dogaja, ko njih ni.

STARŠI NAJ VZPOSTAVIJO RED IN PRAVILA S POSTAVLJENIMI MEJAMI DOVOLJENEGA IN DOGOVORJENEGA.

Starši naj nadzirajo prvo in drugo triado. Kaj pa je s tretjo triado, niso to še vedno otroci?

Seveda so. Zakaj dajem to mejo? Pri vzgoji moramo nekaj vedeti. Da ima nastop s pozicije moči avtoritete do nekega starostnega obdobja učinek, potem ima kontra efekt. Se pa razlikuje od otroka do otroka. Pri nekaterih boste lahko s pozicije moči, avtoritete nastopali še pri petnajstem letu, pri drugih pa že pri dvanajstih ne boste mogli, bo narejene več škode kot koristi.  Pri osmih, devetih letih lahko še zahtevate, da je soba pospravljena in vztrajate pri tem. Dokler ni pospravljena, otrok ne dobi te in te stvari. 

Pri dvanajstih, štirinajstih letih, pa ne morete več tako nastopati. Pri teh letih ta zahteva ni več vzgojna, lahko bi celo odtujili otroka. Jaz pri tej starosti ne morem dati na prvo mesto urejene sobe in vztrajati pri tem, ker se lahko najina odnosa tako poškodujeta, da se ne bova mogla več zbližati.

V tem času moram kot starš dati prednost temu, da ohranjam bližino in stik z otrokom, ne pa pospravljeni sobi. Če tu nastopam s pozicije moči in pri tem vztrajam, lahko otroka zgubim. In ko bo pomemben trenutek v življenju, da bi mi zaupal in povedal stvari, mi jih ne bo, ker sem ga izgubil, in bo to raje povedal prijateljem, morda bo to povedal kakšni rizični skupini, kjer ga bodo vodili po svoje.

Zato je izrednega pomena, da znamo razbrati, kdaj je tisti trenutek, ko moramo nastop s pozicije moči in avtoritete spremeniti in dati prednost temu, da imamo stik z otrokom. In zato omenjam tretjo triado. Tukaj starši zelo pogosto udarimo mimo.  Da ne bo vse tako črno … Vem, da ni recepta. Vsak otrok je drugačen, a vseeno.

Koliko lahko vplivamo, da se izognemo zasvojenosti s tehnologijo? Glede na to, da je ta res vsepovsod. Kot prvo velja omeniti, da ni fokus v tem, da tehnologijo prepovedujemo, da jo skrivamo. Fokus je v aktivnosti. Mi imamo 20 prstov in vsak prst ima nekaj tisoč senzorjev, ki aktivirajo naše možgane k aktivnosti. In ko naš otrok, pa tudi mi odrasli, mečemo žogo na koš, cepimo drva, plezamo, igramo glasbilo, grebemo po zemlji in hodimo, takrat opremljamo možgane, da so aktivni. In če imamo enega otroka, ki je zelo radoveden, ki meče na koš in kakšno ušpiči ter je hkrati dve uri na dan na družbenih omrežjih ali igra igrice, zanj to ne bo tako usodno, kot bo za tistega otroka, ki je pasiven in nič ne dela – ki mu temelj dneva predstavljajo telefon, tablica, računalnik.

Njemu bodo dve, tri ure na telefonu veliko bolj škodovale kot tistemu, ki je aktiven. Cilj je v tem, da otroke spodbujamo k aktivnosti. Ko začne otrok zaradi nove tehnologije opuščati stvari, ki jih je prej rad počel, se s tem starši ne smemo sprijazniti. Bistveno je torej, da imamo aktivnost, kajti takrat se možgani aktivirajo in le fizična aktivnost možganom omogoča drugačno aktivnost, delovanje, zaznavanje.


Več  lahko preberemo na:

https://www.zurnal24.si/zdravje/zasvojenost-s-tehnologijo-obravnavajo-celo-eno-leto-stare-otroke-397792

Priporočamo ogled predavanja na tej povezavi